Z nadaljnjo uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki. Uporabljamo jih posebej za vas, za izboljšanje kakovosti strani. Piškotki nam pomagajo razumeti vaše potrebe (pri zbiranju statističnih podatkov). Pomagajo tudi našim partnerjem pri zagotavljanju pravih vsebin, ki so prikazane na naši spletni strani. Če želite prebrati več o piškotkih, kliknite tukaj.

cookies
noimage

Zgodovina Mirnskega gradu

Speča Lepotica je bila zgrajena ob koncu enajstega stoletja. Prvič grad je bil omenjen v pisnih virih leta 1165, nato pa okoli leta 1180, ko je bil imenovan Neudegg iz nemščine. Šele leta 1250 je dobil latinski naziv Castrum Nidech. Zgrajen je bil na temeljih halštatskega gradišča. Govorili so o njim vsa zgodovinska obdobja - od rimskih časov, preko srednji vek, do konca 19. stoletja.

Lastniki Mirnskega gradu se hitro spreminjali. Leta 1180 se v dokumentih prvič pojavlja ime grofa Majnarda kot lastnika gradu. Potem leta 1250 je grad prešel v roke oglejskih patriarhov, nato pa leta 1365 so zgradbo kupili Celjski grofje. Kasneje, leta 1456, po izumrtju Celjanov, so nadzor nad gradom prevzeli Habsburžani in kot knežji fevd so ga upravljali baroni Auerspergi (Turjaški). Vendar to ni konec seznama lastnikov stavbe. Leta 1601 je grad kupil hrvaški grof Tomaž Erdödi. Od leta 1612 je bila stavba v lasti Ane Wazenberg in njenih sinov: Petra, Gregorja in Mihaela. Naslednji lastniki Speče Lepotice so bili med drugim: baron Coraduzz, grof Lamberg in baronica Jankovič. V sredini devetnajstega stoletja je stavba prešla iz plemiških rok v meščanske. Točno 14 septembra 1945 je pravico do lastništva gradu prevzela Federativna ljudska republika Jugoslavija (FLRJ).

Leta 1941 so italijanske vojska požgali grajski hlev in kozolec, ki sta bila zatočišče za partizane. V noči s 25. na 26. decembera 1942, med drugo svetovno vojno, so partizani zažgali Mirnski grad, ki je gorel več dni. Po vojni je bil grad skoraj popolnoma porušen. Lokalni prebivalci so začeli uničevati njegove ostanke. Uničili so zemljišče, glavne stene, ploščice so odstranjevali iz štirioglatega stolpa. Sprejete so bili tudi ostanki hleva, ki je bil pokrit s strmo, opečno streho. Te rušenja in vandalizem ruševine je trajal do leta 1961.

Kljub ogromnih poškodb stene gradu so bile ob koncu vojne še vedno razmeroma dobro ohranjene. Iz starega grajskega kompleksa, enega izmed najbolj slikovitih v Sloveniji pred drugo svetovno vojno, so ostali le fragmenti. Poleg povsem pokopanega pritličja, v prvotni višini je ostal samo jugovzhodni vogal zidu in ostanki renesančnih okenskih odprtin. Ohranil se je tudi del notranje stene s pričevalnim stikom romanske in gotske stavbne faze ter ostanki vratnih odprtin in stropnih konstrukcij.

V 60-ih letih je bila modernizacija gradu. Leta 1969 gradbeno dovoljenje za prenovo gradu je dobil profesor dr Marko Marin (diplomant Umetnostne zgodovine in absolvent Akademije za igralsko umetnost), ki je vodil in financiral prenovo gradu do svoje smrti, ki se je zgodila v januarju leta 2015. Njegova dela so bila pod nadzorom Zavoda za spomeniško varstvo. Sprva je sam vladal nad vsem, potem pa je vsako leto dobival širšo pomoč študentov, krajanov in prijateljev, kar je pripeljalo do preoblikovanja porušenih ruševin v lepo, čudovito stavbo. V obnovljene prostore je Marin namestil malo knjižnico, likovne zbirke in slikovno gradivo iz zgodovine izginulih spomenikov, kar je imelo spodbujati zanimanje med prebivalci. Leta 1977 so na stolpu obešali kamnito ploščo v spomin na žalostne dogodke druge svetovne vojne. Na žalost leta 1993 so jo tuji vandali uničili.

Leta 1991 se prenova pospešeno nadaljevala in kmalu približala zastavljenemu cilju, tj. absolutni obnovi gradu. Leta 1993 je svojo prvotno obliko dobil popolnoma uničen polkrožni stolp. Med 1994-1998 je bila obnovljena vzhodna stena gradu skupaj z notranjimi arkadami. Leta 2003 so zaključili rekonstrukcijo osrednjega dela gradu, tj. stanovanjske stavbe. Od leta 1999 je bila dveletna obnova severnih in zahodnih sten z nadstropnimi arkadami, ki se nahajajo med vogalom in kaščo gradu. Leta 2004 se je zaključila rekonstrukcija južne stene.

Zahvaljujoč dolgoročni obnovi je Mirnski grad dobil v veliki meri svoj nekdanji izgled. To je zanimiv primer redkih slovenskih stavb, ki je bila, tako pred drugo svetovno vojno kot med njo, popolnoma uničena in obnovljena. Nepovezani fragmenti so združeni v en del. Modernizacija gradu je ostala zvesta njegovi prvotni obliki, tako da je grad znova pridobil svojo občutljivo strukturo in prisotnost v panorami Mirne.