Z nadaljnjo uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki. Uporabljamo jih posebej za vas, za izboljšanje kakovosti strani. Piškotki nam pomagajo razumeti vaše potrebe (pri zbiranju statističnih podatkov). Pomagajo tudi našim partnerjem pri zagotavljanju pravih vsebin, ki so prikazane na naši spletni strani. Če želite prebrati več o piškotkih, kliknite tukaj.

cookies
noimage

Zgodovina gradu tevtonskega reda v Malborku

Prve leta

Na začetku XIII stoletja poljski princ Konrad Mazowiecki je podpisał vrsto sporazumov z tevtonskim viteškim redom, zaradi česa na poljskih in pruskih zemljah so začele nastajati trdnjave, ki so delovale hkrati kot obrambne stavbe in samostane. Križniki, vitezi oblečeni v belo tuniko s črnim križem, so z ognjem in mečem širili krščanstvo, v sosednjih poganskih deželah. Leta 1274 v dolini največje poljske reke Visle, na bregu reke Nogat, križniki so začeli graditi svojo naslednjo trdnjavo, ki zelo hitro je postala rezidenca velikega mojstra tevtonskega reda in en izmed najbolših grajskih kompleksov na svetu.

Okoli leta 1280 grad Marienburg je bil mala komenda, ki jo nadzoroval en izmed poveljnikov tevtonske vojske. Od Baltskega morja do Italije takšnih komend je bilo okoli 300, zaradi tega na začetku grad Marienburg ni bil nič posebnega. Bila je zgradba iz rdeče opeke na osnovi štirikotnika, s stolpi na vsakem kotu, ki so bile ne le dekorativni del, ampak tudi obrambni element za vsake krilo gradu. O tem, da grad je bil namenjen za izpolnjevanje verskih funkcij, govorijo imena posameznih prostorov, ki so tipične za katoliške samostane: kapiteljsa dvorana, kje so se srečali duhovni očetje vojaškega reda, dormitorij (spalnica menihov), kapela, refektorij (jedilnica). Pod konec XII stoletja Marienburg je bil obdan z obrambnim obzidjem, kaj je omogočilo izločiti na pobočjih hriba mesto za pokopališče in gospodarske poslopja.

Rezidenca velikega mojstra

Leta 1308 ko so križniki osvojile Gdansko Pomerelijo, so se odločili da bodo prenesli svoj glavni stan iz Benetk do Malborka, in od takrat vsako leto v gradu je bilo veliko srečanje sveta tavtonskega reda. Prihajali so tukaj vsi poveljnici komend, vplivni duhovniki in samostanske predstojnkie, predstavnike reda z Livonije in Nemčije. Na takšnih sestankah velikega mojstra so volili bratje, in tako grad v Malborku je postal rezidenca velikega mojstra.

Od leta 1309 grad začel se je hitro razvijati, še naprej je raslo število stanujajočih tam vitezov. Leta 1330 je bila velika predelava, ki je spremenila oblik grajskega obrambnega kompleksa, ki je vključeval že tri dele – Visoki Grad, Srednji Grad in Nizki Grad. Najstarejše stavbe gradu, ki so bile obkrožene z jarkom in dvojnim ob rambnim obzidjem so se imenovale Visoki Grad. V tem delu bila je tud cerkva Device Marije in kapela sv. Anne – grobišče Velikih Mojstrov. Vse pomembne za Malbork dogodke so bile signalizirane sosednjim mestom iz zvonika visokega gradu s pomočjo zmenjenega znaka (ogenj ali dim).

Srednji Grad je največji in najbolj razkošen del utrdbe Malbork, opravljal je funkcije reprezentativne in administrativne. Tukaj je bila palača Velikega Mojstra, arhiv, pisarna, delavinca rokopisateljev in druge prostore. V zahodnem krilu palače je bil veliki refekorij – izvrsten prostor za praznovaje, ki je bil dovolj veliki za 400 oseb. Kose starih freskov, zanimiva gotska arhitektura, okrasje je odličen dokaz tega, da Malbork ni bil manj bogat in razkošen kot rezidence evropskih kraljev.

Kompleks grajskih stavb je bil segrevan, imel je sistem centralnega ogrevanja, kaj je bilo redkostjo za grade vhodne Evrope v tistem obdobju. Stene razpravne dvorane so bile obarvane z zelo drago zeleno barvo , ki bila narejena iz redkih lupinarjev. V arhivu so se ohranile zapise, ki govorijo o razsipnosti velikega mojstra, ki sigurno ni imel skromnega meniškega življenja. Gostje iz vsih držav so prihajali do Malborka, da bi uživali na čudovitih sprejemih, viteških turnirjah, v lovu in drugih elitnih zabavah.

Nizki Grad je bil gospodarski del celega gradu. Nahaja se na pobočjih hriba, blizu reke Nogat. Tukaj je bilo vse, kar potrebno za življenje v ogromni verski bratovščini: skedenji in lope, delavnice, skladišče orožja in smodnikov, hleve, stanovanja za hlapce in veliko drugih. Iz Nizkega Gradu lahko se prišlo do sredine grajskega kompleksa, do Srednjega Gradu in dalje do Visokega, ampak bilo je treba iti preko strogo kontrolo pri vsakih vratah, npr. en izmed vhodov na grad je vodil preko štirinajst vrat, tri dvižne rešetke in štiri dvižne mostove.

Upadanje

Bitka pri Tannenbergu v 1410 letu je odločilno porazila tevtonske viteze, ampak bila je tudi prelomni dogodek za grad v Malborku. Do tega časa noben ni poskusil napadati glavni stan tevtonskega reda. Po izgubljeni bitki križniki so se vrnili do gradu, za njimi pa so prišli poljsko-litvanska vojska pod poveljstvom kralja Władysława Jagiełło. Za zaščito prebivalcev pred suženjstvom veliki mojster Heinrich von Plauen ukazal je zažgati mesto, pa ljudstvu je dal zavetišče v gradu. Obleganje je trajalo 2 meseca, ampak trdnjava je zdržala celo artilerijsko streljanje.

Po umiku vojsk sovražnika, v gradu Malbork začel se čas utrjevanja in obnove obrambnih sruktur, tako da bi lahko zagovorniki uporabili strelno orožje. Leta 1414 trdnjavo so okrožili šancami, 1440 – so dodatno dali kamnite branike, s katerih se lahko vodilo strelanje flanke napadalca. Priprave križnikov niso bile neutemeljene - leta 1454 spet je bil napad na Malbork, ki je spet zdržal šestmesečno obleganje.

V juniju leta 1457 na območje nepopustljive trdnjave vstopil je poljski kralj Kazimierz IV Jagiellończyk. Pomagala mu je pri tem izdaja češkega vojska husitov, ki so delali za tevtonski red. Spore v zvezi z plačilem med velikim mojstrem in husitskim vojskom so trajale že več kot eno leto, zato predlog kralja Kazimerza v znesku 190 tisoč florenov pridobil njihovo odobritev. Vrata gradu Marienburg so postale odprte pred poljskim vojskom, pa velikemu mojstru uspelo je najti zatočišče v Kőnigsberg, kjer je bil tud prenesen glavni stan tevtonskega reda. Po padcu Malborka, tevtonskemu redu nikoli ni uspelo vrniti se v svojo nekdanjo slavo.

Poljska, Švedska in Pruska vlada

Po mirovnem sporazumu podpisanem v Thornu leta 1466 naslov Marienburg spremenjeno na Malbork, pa grad je postal ena iz rezidenc poljskih vladarjev. Prelep veliki refektorij bivše palače velikega mojstra, postal je mesto za kraljevske sprejeme in bale, pa na grajskem območju je bil utvarjen veliki arzenal in vojaška garnizija. Malbork velikorat je bil epicenter vojen XVII stoletja, med poljsko-švedskimi vojnami, ampak niso one povzročile večjih poškodb.

V juliju leta 1626 švedsko vojsko je pod poveljstvom kralja Karola Gustava osvojilo grad v Malborku, nakar naslednjih par let je postajal več utrjen. Poljaci odbili so grad, ampak leta 1656 Švedi spet so ga osvojili, vendar na podlagi mirovne pogodbe podpisane leta 1660 v Olivi, grad je bil vrnjen Poljski. Leta 1756 na njegovim območju začela se je gradnja jezuitskega kolegija, ker jezuiti skozi stoletja so bili srbnikami stare grajske cerkve Svete Marije Device.

Leta 1772 po prvi delitvi Poljske, Malbork so zasedale vojska pruske, kaj je še poslabšalo že tako slabo stanje tvrdbe. V prelepih gotskih zgradbah so bile vojašnice in skladišča orožja, palača velikega mojstra se je tresla od hrupa tkalskih stativ, del srednjeveških prostorov nepovratno uničeno. Ob koncu XVIII stoletja se je začelo agresivno rušenje starih grajskih stavb, kaj je povzročilo val protestov meščanstva. Leta 1803 študent iz Königsberg, pesnik-romantik Max von Schenkendorf v berlinskem časopisu objavil je članek, ki je grajal uničevalcev srednjeveškega spomenika arhitekture. Končno leta 1804 vlada je odločila za prepoved rušenja gradu.

Obnova gradu v Malborku

Napoleonova vojska so zapustile Malbork leta 1813. Ostal je po njih dolg, ki je mesto plačalo več kot 15 let. Kljub temu, leta 1816 začelo se za grad novo obdobje, ki je dobilo naslov „romantične rekonstrukcje”. Obnovo je nadzoroval poseben odbor, ki mu je od leta 1819 do 1850 predsedoval arhitekt August Gersdorf. Pri obnovi gradu sodelovali so tudi: znani arhitekt Friedrich von Schinkel, zgodovinar Johannes Voigt, pastor i oboževalec zgodovine Ludwig Haebler.

Ob koncu leta 1850 obnovljen grad postal je en izmed najboljših primerov arhitekture takratnih Prus in je bil zelo popularen med popotniki. Leta 1872 praznovano na gradu v Malborku stoletnico vstopa Zahodnih Prus do kraljestwa. Praznovanju udeležil se Kralj Prus in Nemškega Cesarstva Viljem I. V 1880-ih letih obnovo gradu vodil je Conrad Steinbrecht, ki je desetletja zbiral arhitekturno in arheološko dokumentacijo, ki je pomagala pri veliki obnovi celega grajskega kompleksa.

V času III Rajha nazisti pogosto so organizirali v gradu sprejme, na katerih so bili prisotni tudi visoke uradnike. Vsako leto na gradu so bile organizirane tudi srečanja Hitlerjugend in Zveze nemških deklet, pa leta 1944 grad ponovno je bil preoblikovan v trdnjavo. Med bobardiranjem mesta, leta 1945, grad je bil poškodovan tako hudo, kot nikoli v svoji dolgi zgodovini. Po osvoboditvi je bil skoraj v polovici uničen, zato njegova obnova je trajala veliko let. Do leta 1957 grad je bil podružnica varšavskega muzeja poljskega vojska, potem pa je bil posredovan Ministrstvu za kultro in narodno dediščino in skrbela za njega turistična organizacija. Leta 1961 odprto je grajski muzej. Leta 1997 grad tevtonskega reda v Malborku je bil vpisan na seznam svetovne dediščine UNESCO.