Z nadaljnjo uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki. Uporabljamo jih posebej za vas, za izboljšanje kakovosti strani. Piškotki nam pomagajo razumeti vaše potrebe (pri zbiranju statističnih podatkov). Pomagajo tudi našim partnerjem pri zagotavljanju pravih vsebin, ki so prikazane na naši spletni strani. Če želite prebrati več o piškotkih, kliknite tukaj.

cookies
noimage

Zgodovina Edinburškega gradu

Najzgodnejši časi (prazgodovina)

Zgodovinarji in arheologi predstavljajo številne inačice o izvoru gradu in okoliščinah njegovega imena. Izkopavanja na vrhu grajskega griča, ki so bile opravljene ob koncu dvajsetega stoletja, so prinesle številne dokaze, da je tudi v bronasti dobi obstajal v tem kraju majhen grad. О trdnjavi Dion, ki so jo zgradili keltska plemena Eidyn, pripoveduje britanski ep, katerega začetki segajo v sedmo stoletje. V 630-ih letih, na zemljiščih jugovzhodne Škotske, so se začeli naseljevati Angleži kraljestva Northumbrije, katerih vladarjem je bil Edwin. Od takrat je ostalo ime Edwinburg – utrdba Edwina, ki je bila na koncu preimenovana v Edinburg.

Anglosasi so živeli v Northumbriji okoli tri stoletja, vendar je kraljestvo postopoma izgubilo svojo samostojnost – sprva zaradi vikinških vpadov, nato pa zaradi osvajanj kraljev Albiona {na Škotskem}. V 960-ih letih, po zmagi kralja Indulfa nad Vikingi in Angleži, je Edinburški grad postal lastnost kraljestva Škotske. Prva stavba, ki je pripadala škotskim monarhom, se je pojavila na vrhu skale leta 1070, ko je kralj Malcolm III. prišel do zaključka, da je eden kraljevski grad v Darfermlayn ni dovolj.

Na začetku dvanajstega stoletja, po smrti Malcolma III., so kraljevsko prebivališče sčasoma premaknili v Edinburg. Leta 1130, v času vladavine Davida I., mlajšega sina Malcolma, se je začela obsežna rekonstrukcija gradu. V tem času je postala Kapela sv. Margarete, ki je zdaj najstarejšim objektom v Edinburgu. Kapela (kraljevsko grobišče) je dobila ime kot znak spoštovanja do matere Davida I., ki je umrla od žalosti zaradi smrti svojega moža (umrl je na bojnem polju).

V času vladavine Davida I. so bile v kraljestvu narejene številne reforme in druge spremembe, vključno s sklicem prvega parlamenta Škotske. Prvo zasedanje parlamenta (ki je bil sestavljen iz plemstva in duhovščine) je potekalo v gradu leta 1140.

Srednji vek

Nekaj stoletij srednjega veka je bil čas neskončnih bojev za neodvisnost, kar je vplivalo na usodo glavnega gradu v državi. Leta 1174, v enem od bojev proti Britancem, je bil kralj Vilhelm I. ujet in je bil prisiljen podpisati mirovni sporazum – kot rezultat je oblast nad Škotsko prevzel angleški monarha Henrik II. Pogoji sporazuma so govorili tudi o tem, da vlado nad angleško krono imajo štiri gradovi, vključno s Edinburškim gradom.

Škotska neodvisnost je bila dobesedno kupljena leta 1189 od kralja Riharda I. Levjesrčnega, ki je zelo potreboval denar za Tretjo križarsko vojno (znano tudi kot: Križarski pohod kraljev). Kralj Rihard se je odločil prodati suverene pravice očeta Henrika III. za ceno 10.000 srebra. Grad je imel mir za več kot sto let do leta 1296, ko je kralj Anglije – Edward I. – želel osvojiti Škotsko. Obleganje, ki je trajalo nekaj dni in neprekinjeni ogenj iz katapult so prinesli Britancem pričakovani rezultat. Po pridobitvi gradu je bil velik del grajskih bogastev in zgodovinske dokumentacije poslan v Anglijo.

Brutalni režim britanske vlade je prinesel narod k vstaji, v kateri pod vodstvom Williama Wallaceja in Andreja Moraya je uspelo razbiti Britancev v bitki leta 1297. Leto kasneje se je Edward I. spet vrnil na Škotsko; na gradu je bila angleška garnizija (tristo vojakov).

Po smrti Edwarda je nadzor nad zemljišči nekoliko oslabel. 14. marca leta 1314 je trideset vojakov grofa Thomasa Randolpha pod poveljstvom Williama Francisa povzpelo na vrh gradu – presenetili so stražarjev in so prevzeli nadzor nad gradom. Kralj Škotske Robert I., znan tudi kot Robert Bruce, je ukazal uničiti grajske utrdbe. To nenavadno taktiko je Robert Bruce uporabil za vse gradove.

Leta 1333 je naslednji kralj Anglije hotel imeti Škotsko in je postopoma zasedal njene ozemlja. Leta 1335 so Angleži z lahkoto osvojili delno uničen Edinburški grad in so začeli razširjati svoje nove utrdbe in novi stolpi. Leta 1341 so Škoti spet pridobili grad zahvaljujoč lordu Williamu Douglasu, ki je v preobleki trgovca prišel v grad in je pomagal majhni škotski sili priti v grad, nato so oni premagali stražarjev in so večji sili odprli pot do gradu.

Gradnja kraljevskega prebivališča v obdobju renesanse

Po osamosvojitveni vojni leta 1357 se je na Škotsko vrnil David II. – od takrat je bil Edinburški grad kraljevska rezidenca. Najpomembnejšo zgradbo tega obdobja je bil Davidov stolp, do katerega so bili dodani različni bivalni prostori za ugledne goste gradu. V času vladavine Roberta II. je bil zgrajen Constablov stolp in obnovljena je bila stara cerkev sv. Marije. Leta 1384 se je v gradu pojavil prvi top, kar je bilo velikim dogodkom v tistem času.

V petnajstem stoletju je Edinburg pridobil status glavnega mesta – kot rezultat je bila zgrajena kraljevska palača in še veliko drugih objektov. Leta 1457 je kralj prejel kot darilo od Belgije top Mons Meg (tehtal je 6 ton). Sprva so ga uporabljali za zatiranje upora, kasneje pa je postal kot atribut festivalov in praznovanj. Na začetku šestnajstega stoletja je bila v bližini gradu zgrajena palača Holyrood, iz katere pot, zaradi svoje dolžine, se imenuje »Royal Mile«. Leta 1511 je v gradu postala Velika hala ({angl.} Great Hall), ki je bila uporabljena za državne sprejeme in sestanke parlamenta.

«Dolgo obleganje» in državljanska vojna

Eden izmed najbolj tragičnih dogodkov v zgodovini Edinburškega gradu je bilo »dolgo obleganje« v letih 1571-1573. Ta destruktivni čas je bil tesno povezan z dramatično usodo Marije Stuard, ki je odpovedala prestolu Škotske in se je preselila v Anglijo. Obleganje gradu je trajalo mnogo mesecev.

V maju leta 1573 je s pomočjo prišla kraljica Elizabeta I., ki je poslala angleški vojski 27 topov, kar je končalo dolge konfrontacije. Več kot deset dni je trajalo obstreljevanje trdnjave – uporabljenih je bilo več kot tri tisoč raket. V času »dolgega obleganja« je grad zelo utrpel, npr. je izgubil dva stolpa: Davidov stolp in stolp Constable. Neposredno po obleganju se je začela rekonstrukcija gradu. V nekaj letih so zgradili utrdbe, vhodna vrata kot tudi je bil obnovljen Davidov stolp. Vendar naslednji vladarji Škotske niso tako skrbeli za Edinburški grad. Zadnji kralj, ki je živel v gradu (Karol I.), je obiskal Edinburg leta 1633 na dan pred svojim vstopom v prestol Škotske.

Leta 1637 so v Edinburgu izbruhnili prvi vzponi, kot manifestacija nezadovoljstva prebivalcev v povezavi z cerkvenimi reformami Karola I. Državljanska vojna je hitro privedla do zasega gradu s strani podpornikov prezbiterijanske cerkve. Leta 1640, v Angliji, pod vodstvom Oliverja Cromwella, so bili proti Karolu tudi zagovorniki parlamenta, ki so ubili kralja leta 1649, kar je hkrati pomenilo konec državljanske vojne. V maju leta 1650 so se zavezniki cerkve pridružili s Karolom proti zagovornikom parlamenta – kot rezultat je Cromwell šel s svojo vojsko v Škotsko. Po obleganju, ki je trajalo 3 mesece, je poveljnik Edinburškega gradu dal trdnjavo Cromwellu, ne gledati na to, da zaloge hrane bi omogočile nadaljnjo obrambo. Od tega trenutka je ta srednjeveški kraljevski grad začel izpolnjevati naloge v službi vojaške utrdbe. Redno državno vojsko je bilo v gradu do leta 1923.

Ponovno rojstvo Edinburškega gradu

V sredini osemnajstega stoletja je bil v Edinburškem gradu ustanovljen zapor za vojne ujetnike – jih je bilo veliko v času sedemletne vojne, Napoleonovih vojn in drugih bitk. Zapor je deloval približno 60 let. Leta 1811 je veliko zapornikov pobegnilo skozi zid. Po tem dogodku se je odločili za gradnjo novega, bolj modernega zapora in za uporabljanje gradu samo kot vojašnice, ker obrambne funkcije so bile zastarele in niso imele nobenega smisla. Novo fazo v svoji zgodovini Edinburški grad dolguje znanemu pisatelju Walterju Scottu, ki je za grad odprl novo obdobje kot inicjator raziskovanja izgubljenega bogastva – škotskih kronskih draguljev. Do začetka osemnajstega stoletja to so bili kronski dragulji, ampak po združitvi Anglije in Škotske v eno državo so člani škotskega parlamenta skrili krono, meč in žezlo v tajnem mestu. Sčasoma je bila ta skrivnost pozabljena, vendar, zahvaljujoč Scottu, so te zgodovinske insignije našli v gradu leta 1818.

Senzacionalno odkritje je usmerjalo pozornost celega sveta v Edinburški grad, ki se je – zahvaljujoč temu – zelo obogatil. In to je bil prvi korak k preoblikovanju gradu v priljubljeni muzej. Leta 1822 je Edinburški grad obiskoval kralj Jurij IV. Leta 1829 se je v trdnjavo vrnil ogromen top Mons Meg, ki so ga Britanci dali v Tower v Londonu. Leta 1887 se je začela obsežna prenova gradu in njegove zgodovinske notranjosti. V tem času so obnovili tudi Veliko halo ({angl. Great Hall), Kapelo sv. Margarete in vrata trdnjave.

Leta 1923 je trdnjava prenehala biti kraj za vojaško garnizijo. Arhitekt Robert Lorimer je preoblikoval severni del vojašnic v Nacionalni vojaški spomenik Škotske – Memorijal. Leta 1933 je hiša kraljice Anne dobila status Škotskega pomorskega in vojaškega muzeja. Leta 1950 je prvič potekala vojaška parada »Edinburgh Military Tattoo«, ki je pritegnila gledalcev iz najbolj oddaljenih kotičkov sveta. Leta 1996 se je v Edinburški grad vrnil legendarni »Kamen usode«, ki je bil že več stoletij uporabljen pri kronanju škotskih kraljev kot posebni prestol.